… bilo je 15. maja, ko sva se peljala s poroke Gregorjeve sestrične. Vso pot domov sem poslušala, kakšna škoda je, ker nisem ujela njenega šopka. Pravzaprav sva se prav v trenutku, ko so metali šopek, preoblačila v toplejša oblačila, ker je bilo na Gorenjskem izredno mrzlo. Na poti domov je Gregor ustavil avtomobil in me povabil pod zvezde. Vprašal me je, ali bi se poročila z njim, in mi nataknil zaročni prstan. In vso pot domov nisva zares verjela, da se je zgodilo … od sreče sva drug drugemu brisala solze.
Za datum poroke sva izbrala 16. oktober. Civilna poroka je bila na Gradu Rače, cerkvena pa v Framu.
Povabila sva oseminšestdeset gostov, sorodnikov in prijateljev. Nevestina priča je bila njena sestra Maja, ženinova pa njegova sestra Vanja. Gregorjevi svatje so se zbrali na njegovem domu, Natalijini pa na njenem, kjer je bila pogostitev s pecivom, kanapejčki in vinom.
Ob soju sveč in v krogu prijateljev in sorodnikov sva si ob polnoči razdelila koščke poročne torte, kar simbolično pomeni delitev sreče. Nevestin šopek je bil iz rumenih kal, belih vrtnic in belega drobnega cvetja. Tudi vsaka cerkvena klop je bila opremljena z belo pentljo.
Pri obredu sva upoštevala tradicijo. Nevesta je potrebovala nekaj modrega, saj je modra barva ljubezni – podvezica; nekaj novega, kar je simbol optimizma – čevlji; nekaj starega kot znak kontinuitete – uhani; nekaj izposojenega za boljši občutek – obleka.
Za potovanje je poskrbel Gregor in me presenetil. Odpotovala sva v Dominikansko republiko in preživela štirinajst resnično sanjskih in nepozabnih dni.